Članice in člani prof. Vodopivcu v spomin

7. januar, 2021

Prof. dr. Franci Vodopivec,

Inženir, znanstvenik, direktor, redni član IAS, človek

Prof. F. Vodopivec se je rodil 8.oktobra 1931 leta v vasi Rakitnik pri Prestranku. Diplomiral je na Tehniški fakulteti v Ljubljani leta 1956. Od leta 1960 se je izpolnjeval v Franciji in doktoriral 1962 na univerzi v Parizu. Po vrnitvi je postal vodja oddelka za metalo-grafijo in pozneje za tehnologijo kovin na Metalurškem inštitutu (1991 preimenovanem v Inštitut za kovinske materiale in tehnologije) v Ljubljani, kjer je bil zaposlen skupaj dobrih 40 let. Od 1991 leta je bil tudi njegov direktor, do upokojitve 1997. Na oddelku za metalurgijo FNT v Ljubljani je predaval od leta 1972 in bil tam 1987 habilitiran za rednega profesorja za fizikalno metalurgijo. Ukvarjal se je z metalo-grafijo, vročo obdelavo jekel, elektronsko mikroanalizo, raziskoval je magnetizem zlitin. Pripravil je več deset raziskovalnih in razvojnih projektov za slovenska podjetja ter ekspertiz o havarijah na elektroenergetskih in industrijskih napravah. Od leta 1994 je bil glavni urednik revije Kovine, zlitine, tehnologije, od 2000 Materiali in tehnologije. Aktivno je sodeloval (sam ali s sodelavci) na strokovnih kongresih in simpozijih po Evropi in bil član raznih odborov v okviru železarstva. Več o njegovih strokovnih in znanstvenih uspehih si lahko vsak prebere v njegovi zajetni bibliografiji.

Franci Vodopivec je bil najprej in predvsem inženir z veliko začetnico. Iskan in cenjenje je bil  v industriji širom po Jugoslaviji in Sloveniji. Bil je neprecenljiv sogovornik pri presojah kam in kako naj se razvija metalurgija in industrija kovinskih materialov v stari državi in nato in predvsem v Sloveniji. Tesno je sodeloval z industrijo jekla- Slovenske železarne. Bil je nepogrešljiv pri ocenah večjih in manjših havarij širom po balkanskih in drugih državah in neomajen zastopnik slovenske industrije pri razpravah o krivdi za havarijo. Po njegovi zaslugi se je slovenska industrija  ubranila plačila velikih škod za nastalo havarijo. V vseh teh razpravah in dokazovanjih je nastopal kot inženir širokega poznavanja materialov in neomajnega teoretičnega poznavanja fizikalnih in kemijskih procesov, ki nastajajo v  kovinskih materialih pri proizvodnji in eksploataciji pod obremenitvijo v delovnem procesu. Nikoli se ni postavljal, ob teh diskusijah, na piedestal znanstvenika ampak je vedno in povsod ostajal inženir in samo inženir. In prav ta skromnost ga je delala zaupanja vrednega in iskanega strokovnjaka.

Prof. dr. Franci Vodopivec je bil tudi pronicljiv in svetovno uveljavljen strokovnjak-znanstvenik. Midva sva se srečala prvič daljnega leta 1986, ko sem prevzemal področje Tribologije v Sloveniji. Srečala sva se po mojem izpopolnjevanju na Inštitutu Bundes Anstal fur Material Prufung v Berlinu. Zanimalo ga je kaj sem tam videl in kaj pravzaprav Tribologija proučuje in poučuje. Od takrat sva bila povezana tako strokovno kot osebno. Njegove sugestije in priporočila sem z veseljem sprejel in jih vključil v pripravo programa dela na področju Tribologije v Sloveniji. V vseh predlogih se je zrcalila njegova nesebičnost, poštenost, neobremenjenost za  prenos znanja in topli med-človeški odnos. To zmorejo samo veliki in z znanjem oboroženi raziskovalci, ki si ne delajo težav, da se tudi drugi razvijajo in dosegajo rezultate. Ja bil je velik znanstvenik s polno mero praktičnega in uporabnega znanja. Prav takega znanja, ki ga danes zelo primanjkuje znanstvenikov, da bi lahko Slovenija sledila in bila na določenih področjih vodilna sila, predvsem na področju inovacij. Vedno se je držal rekla veliko vedeti še ne pomeni tudi znati!

Inženirsko znanje in potreba po uveljavitvi inženirstva v Sloveniji ga je pripeljala v skupino nekaj zelo zagnanih strokovnjakov, ki so po vzoru nekaj zahodnih državah začeli z idejo o ustanovitvi Inženirske Akademije Slovenije. Ponosen sem, da sem bil tudi osebno vključen v ta krog slovenskih entuziastov. Skrbno smo gradili vezi na vseh področjih od vlade, državnega zbora, političnih strank in nevladnih organizacij. Veliko svojega časa in energije smo vložili v prepričevanje posameznikov- odločevalcev, da je taka Akademija za Slovenijo in slovensko inženirstvo potrebna, če že ne nujna.   V vseh teh razpravah je aktivno in z vso svojo avtoriteto nastopal tudi Prof. Franci Vodopivec. V nekem smislu je bil njegov vpliv, tako jaz ocenjujem, ključen za uspeh in s tem ustanovitev IAS pri prepričevanju političnih strank in poslancev takratnega sklica v DZ in DS. Vendar je tudi pri tem ostal skromen saj se  nam ni želel priključiti na ključnem sestanku odbora za znanost  in visoko šolstvo v DZ, kjer smo dokončno prodrli z idejo. Njegov prispevek pri predhodnem prepričevanju-poslancev pa se je zrcali čez vso razpravo na odboru, ki je končno z večino podprl predlog za ustanovitev IAS. Prepričan sem, da je prav njegovo inženirsko znanje in  ugled pripomoglo k potrditvi. To je bil dan, ko je zmagalo inženirstvo, ko smo zmagali inženirji!. Upam, da vsa ta prizadevanja ne bodo šla v pozabo in v izgubo pomena inženirstva in inženirjev za razvoj in Slovenije. Upam tudi, da bo IAS tudi v prihodnje sledila ustanovitvenim idejam in ciljem za katere si je Prof. Vodopivec tako nesebično prizadeval.

Francija Vodopivca sem neizmerno cenil, ker je bil odprt sogovornik in človek z veliko začetnico. Bil je nesebičen, pošten, prijateljski in neomajno predan državi Sloveniji in metalurški stroki. Za tak njegov odnos je velikokrat moral preživljati težke momente, ure in mogoče tudi mesece. Vendar vse to, kljub temu,  ni opustil. Bil je pravi in neomajni Kraševec-Primorec in Slovenec. Danes sem vesel, da sva se tudi po njegovi upokojitvi in bivanju v domu za starejše občane  Trnovo redno dobivala in premlevala stanje v družbi, IAS in vsakdanje težave, ki nas starejše pestijo. Pripovedoval mi je tudi o njegovem delu na področju materialov, ki ga ni mogel pozabiti kljub upokojitvi. Pisal je strokovne članke kljub slabemu vidu. Ob tem mu je nesebično pomagal mlajši vnuk. Ob pripovedovanju novih spoznanj, ki jih je dognal med najinimi srečanji,  je bil neverjetno čil in zagret za poglobljeno strokovno delo na področju materialov. Žal so se mu marsikateri nameni in cilji, ki si jih je zadal uresničiti med upokojitvijo, izjalovili vsled poslabšanja zdravja ljubljene žene in kasneje tudi njegovega zdravja. Žal, da tudi takega človeka lahko doleti taka usoda.

Franci pustil si dobro označene sledi v metalurgiji, znanosti o materialih in tehnologijah, pomenu Instituta za kovinske materiale in tehnologije, na področju pisane slovenske besede in medčloveških odnosih. Upam in želim, da ti bomo, kolikor bo v naši moči, sledili!

Ostajaš v naših srcih!

Prof. dr. Jože Vižintin

Zasl. Prof. UL

Posted in: Novice